Sada je: 25 ožu 2019 05:44.





Započni novu temu Odgovori  [ 3 post(ov)a ] 
 POST 2011 
Autor/ica Poruka
VIP član
Avatar

Pridružen/a: 11 lis 2009 17:52
Postovi: 4985
Post POST 2011




Poslanica papeža Benedikta XVI. za postni čas 2011

"S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z Njim, v Njem ste bili tudi obujeni" (Kol 2,12)

Dragi bratje in sestre, postni čas, ki nas uvaja v praznovanje velike noči, je za Cerkev dragoceno in pomembno bogoslužno obdobje, ob katerem vam z veseljem namenjam posebno besedo, da bi ga živeli z dolžno prizadevnostjo. Medtem ko se ozira v dokončno srečanje s svojim Ženinom v večni veliki noči, cerkvena skupnost v marljivi molitvi in dejavni ljubezni poglablja svojo pot očiščevanja v duhu, da bi pri skrivnosti odrešenja obilneje zajemala novo življenje v Kristusu Gospodu (prim. Hvalospev I za postni čas).

1.) To življenje nam je že bilo dano na dan našega krsta, ko se je za nas, potem ko smo »postali deležni Kristusove smrti in vstajenja«, začela »učenčeva radostna in zmagoslavna pustolovščina«. Sveti Pavel v svojih pismih večkrat vztraja pri edinstvenem občestvu z Božjim Sinom, ki se uresničuje v tej kopeli. Dejstvo, da krst večinoma prejmemo kot otroci, kaže na to, da gre za Božji dar: nihče si ne zasluži večnega življenja z lastnimi močmi. Božje usmiljenje, ki izmiva greh in omogoča, da »mislimo v sebi to, kar je tudi v Kristusu Jezusu« (Flp 2,5), je človeku dano brezplačno.

Apostol narodov v Pismu Filipljanom izraža smisel preobrazbe, ki se udejanja s soudeležbo pri Kristusovi smrti in vstajenju, ter izpostavi njen cilj: da bi »spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postal podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih« (Flp 3,10–11). Krst torej ni obred preteklosti, ampak srečanje s Kristusom, ki oblikuje celotno življenje krščenca, mu daje Božje življenje in ga kliče k iskrenemu spreobrnjenju, ki ga je sprožila in podprla Milost in ki bi ga pripeljalo do Kristusove zrelosti.

Med krstom in postom kot ugodnim časom za izkušanje Milosti, ki rešuje, obstaja posebna vez. Očetje drugega vatikanskega cerkvenega zbora so vse pastirje Cerkve pozvali k »boljši izrabi krstnih sestavin, ki so lastne postni liturgiji«. Cerkev je velikonočno vigilijo vedno povezovala s podeljevanjem krsta. V tem zakramentu se namreč uresničuje velika skrivnost, ko človek umre grehu in postane deležen novega življenja v vstalem Kristusu ter prejme istega Božjega Duha, ki je tudi Jezusa obudil od mrtvih (prim. Rim 8,11). Ta zastonjski dar je treba nenehno poživljati v vsakem izmed nas in postni čas nam nudi podobno pot kot katehumenat, ki je za kristjane antične Cerkve in tudi za današnje katehumene nenadomestljiva šola vere in krščanskega življenja: krst doživljajo kot odločilno dejanje za vse svoje življenje.

2.) Ali je za resno pot naproti veliki noči in za pripravo na praznovanje Gospodovega vstajenja – najbolj radostnega in slovesnega praznika vsega bogoslužnega leta – še kaj bolj primernega kot to, da se prepustimo vodstvu Božje besede? Zato nas Cerkev prek evangeljskih besedil postnih nedelj vodi k posebej doživetemu srečanju z Gospodom, tako da nas zopet popelje po poti krščanskega uvajanja: katehumene do prejema zakramenta preporoda, krščene pa do novih in odločilnih korakov na poti za Kristusom in do polnejšega darovanja Njemu.

Prva postna nedelja razkriva naše človeško stanje na tem svetu. Zmagovit boj zoper skušnjave na začetku Jezusovega javnega delovanja je povabilo, da bi se zavedli svoje lastne krhkosti in sprejeli Milost, ki osvobaja od greha in vliva novo moč v Kristusu, ki je pot, resnica in življenje (prim. Uvajanje odraslih v krščanstvo, št. 25). Gre za odločen poziv k zavesti, da krščanska vera po Jezusovem zgledu in v občestvu z Njim vključuje boj »proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti« (Ef 6,12), v kateri hudič deluje in se tudi danes ne utrudi skušati človeka, ki se hoče približati Gospodu: Kristus je v tem boju zmagal, da bi tudi naše srce odprl upanju in nas vodil do zmage nad zapeljivostmi zla.

Evangelij o Gospodovem spremenjenju na gori nam pred oči postavi Kristusovo slavo, ki napoveduje vstajenje in človekovo pobožanstvenje. Krščanska skupnost se začenja zavedati, da jo Jezus vodi kot apostole Petra, Jakoba in Janeza »na visoko goro, na samo« (Mt 17,1), da bi v Kristusu, kot otroci v Sinu, znova prejeli dar Božje milosti: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (Mt 17,5). To je povabilo, da bi se oddaljili od hrupa vsakodnevnega življenja in se potopili v Božjo navzočnost. On nam želi vsak dan posredovati Besedo, ki prodira v globino našega duha, kjer razlikuje dobro od zla (prim. Heb 4,12) in krepi voljo do hoje za Gospodom.

Jezusova prošnja Samarijanki: »Daj mi piti!« (Jn 4,7), ki jo predlaga bogoslužje tretje postne nedelje, izraža gorečo Božjo željo do vsakega človeka in želi v našem srcu vzbuditi željo po daru »vode, ki teče v večno življenje« (v. 14). To je dar Svetega Duha, ki kristjane napravlja za »prave častilce«, ki bodo Očeta častili »v duhu in resnici« (v. 23). Samo ta voda lahko poteši našo žejo po dobrem, po resnici in po lepoti! Samo ta voda, ki nam jo daje Sin, napaja puščavo nemirne in nezadovoljene duše, 'dokler se ne spočije v Bogu', kot se glasijo znamenite besede sv. Avguština.

'Nedelja sleporojenega' predstavlja Kristusa kot luč sveta. Evangelij nagovarja vsakega izmed nas: »Veruješ v Sina človekovega?«. »Verujem, Gospod!« (Jn 9,35.38), veselo vzklikne sleporojeni, ki tako postane glas vsakega vernika. Čudež ozdravljenja je znamenje, da želi Kristus poleg vida odpreti tudi naš notranji pogled, da bi se naša vera vedno bolj poglabljala in bi lahko v Njem prepoznali našega edinega Odrešenika. On razsvetljuje vse temine življenja in vodi človeka do tega, da živi kot 'sin luči'.

Ko je na peto postno nedeljo razglašeno Lazarjevo vstajenje, se soočimo z zadnjo skrivnostjo našega bivanja: »Jaz sem vstajenje in življenje … Veruješ v to?« (Jn 11,25–26). Za krščansko skupnost je to trenutek, ko skupaj z Marto iskreno položi vse svoje upe v Jezusa iz Nazareta: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet« (v. 27). Občestvo s Kristusom v tem življenju nas pripravlja na prestop praga smrti, da bi neomejeno živeli z Njim. Vera v vstajenje mrtvih in upanje na večno življenje odpirata naš pogled za zadnji smisel našega bivanja: Bog je človeka ustvaril za vstajenje in življenje. Ta resnica daje pristno in dokončno razsežnost človeški zgodovini ter njegovemu osebnemu, družbenemu, kulturnemu, političnemu in ekonomskemu življenju. Brez luči vere ostaja vse vesolje zakopano v grobu, brez prihodnosti in upanja.

Postna pot se končuje z velikonočnim tridnevjem, zlasti pa z velikonočno vigilijo, ko obnavljamo krstne obljube in s tem potrjujemo, da je Kristus Gospod našega življenja, tistega življenja, ki nam ga je dal Bog, ko smo se prerodili 'iz vode in Svetega Duha', in kažemo našo trdno odločenost, da bomo odgovorili na delovanje Milosti in bili njegovi učenci.

3.) Ko se v zakramentu krsta potopimo v Kristusovo smrt in vstajenje, nas to vsak dan vodi v osvobajanje našega srca od teže materialnih stvari, od sebične navezanosti na 'zemljo', ki nas siromaši in nas ovira pri razpoložljivosti in odprtosti za Boga in bližnjega. Bog se je v Kristusu razodel kot Ljubezen (prim. 1 Jn 4,7–10). Kristusov križ, 'beseda o križu' kaže odrešujočo moč Boga (prim. 1 Kor 1,18), ki se daruje zato, da bi človeka dvignil in mu prinesel odrešenje: ljubezen v njeni najbolj *pomembni* obliki (prim. okrožnica Bog je ljubezen, 12). Postni čas nas prek posta, miloščine in molitve, ki so izraz prizadevanja za spreobrnjenje, vzgaja za vedno bolj korenito ljubezen do Kristusa. Post, ki ima lahko različne vzroke, dobi za kristjana globok verski pomen. S tem, ko osiromašimo svojo mizo, se učimo premagovati sebičnost, da bi živeli po logiki daru in ljubezni. S prenašanjem pomanjkanja – in to ne samo neke površne stvari – se učimo odvrniti pogled od svojega 'jaza', da bi odkrili Nekoga poleg nas in prepoznali Boga na obličju naših bratov. Za kristjana post nima v sebi ničesar intimističnega, ampak ga še bolj odpira za Boga in za potrebe ljudi stori, da je ljubezen do Boga tudi ljubezen do bližnjega (prim. Mr 12,31).

Na svoji poti se srečujemo tudi s skušnjavo imetja, lakomnosti na denar, ki ogroža prvenstvo Boga v našem življenju. Pohlep po imetju povzroča nasilje, nadvladovanje in smrt. Zato Cerkev zlasti v postnem času opozarja na prakso miloščine, torej na sposobnost delitve dobrin z drugimi. Malikovanje dobrin pa ne samo oddaljuje drugega, ampak človeka izprazni, ga napravi nesrečnega, ga vara in slepi, ne da bi uresničilo to, kar obljublja, saj gmotne stvari postavlja na mesto Boga, ki je edini vir življenja. Kako naj razumemo Božjo očetovsko dobroto, če je srce polno samega sebe in načrtov, s katerimi se slepi, da si lahko zagotovi prihodnost? Skušnjava je v tem, da razmišljamo kot bogataš iz prilike: »Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let ...« . Znana je Gospodova sodba: »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe ...« (Lk 12,19–20). Dajanje miloščine je klic k prvenstvu Boga in pozornosti do drugega, da bi znova odkrili našega dobrega Očeta in prejeli njegovo usmiljenje.

Skozi ves postni čas nam Cerkev nudi posebej obilno Božjo besedo. S tem, ko jo meditiramo in ponotranjamo, da bi jo živeli v vsakdanjem življenju, se učimo dragocene in nezamenljive oblike molitve, saj pozorno poslušanje Boga, ki nagovarja naše srce, hrani pot vere, na katero smo stopili na dan krsta. Molitev nam omogoča tudi, da si pridobimo novo pojmovanje časa: brez perspektive večnosti in presežnosti je namreč čas samo odštevanje naših korakov na poti k obzorju, ki nima prihodnosti. V molitvi pa najdemo čas za Boga, da bi spoznali, kako njegove »besede nikakor ne bodo prešle« (prim. Mr 13,31), da bi vstopili v intimno občestvo z Njim, ki ga »nihče ne bo vzel« (prim. Jn 16,22) in, ki nas odpira upanju, ki ne razočara, in večnemu življenju.

Skratka, v postnem času, v katerem smo povabljeni h kontemplaciji skrivnosti križa, »postajamo podobni njegovi smrti« (Flp 3,10), da bi prišlo do globokega spreobrnjenja našega življenja. To pomeni, da se pustimo preoblikovati Svetemu Duhu, kot sv. Pavel na poti v Damask, odločno usmerjamo svoje življenje v skladu z Božjo voljo, se osvobajamo svoje sebičnosti, premagamo nagon po nadvladovanju drugih in se odpremo Kristusovi ljubezni. Postni čas je primeren za priznavanje naše šibkosti, za sprejemanje prenoviteljske Milosti zakramenta pokore in sprave, ob iskrenem pregledu svojega življenja, ter za odločno napotitev h Kristusu.

Dragi bratje in sestre, po osebnem srečanju z našim Odrešenikom ter prek posta, miloščine in molitve, nas pot spreobrnjenja vodi k odkritju lastnega krsta. V letošnjem postnem času prenovimo odprtost do Božje milosti, ki nam je bila dana takrat, da bi razsvetlila in vodila vsa naša dejanja. Kar zakrament pomeni in uresničuje, smo poklicani vsak dan živeti v vedno bolj velikodušni in pristni hoji za Kristusom. Na tej naši poti se priporočamo Devici Mariji, ki je rodila Božjo Besedo v veri in mesu, da bi se tako kot Ona potopili v smrt in vstajenje njenega Sina Jezusa in imeli večno življenje.

Vatikan, 4. november 2010

Papež Benedikt XVI.


06 tra 2011 07:47
Profil Pošalji e-mail
VIP član
Avatar

Pridružen/a: 11 lis 2009 17:52
Postovi: 4985
Post Re: POST 2011
Danes te prosim Gospod za mene in vse moje namene.

Hvala in slava ti Gospod! smjesko kriza :hail: smjesko moli_1


12 tra 2011 09:55
Profil Pošalji e-mail
VIP član
Avatar

Pridružen/a: 11 lis 2009 17:52
Postovi: 4985
---------
Post Re: POST 2011
Jezus, 40 dni si se postil v puščavi.
Ponujena ti je bila moč, oblast,
uspeh in vsi užitki sveta.

Tudi nas mnogo stvari vabi z ekranov
in se nam ponuja za bistvo življenja.
A vedno znova ugotavljamo,
da je marsikdaj samo privid.
Ko že mislimo, da je naše srce napolnjeno,
nas zopet zajame žeja.

Ti si izvir in pot našega duha in srce.
Ti nas lahko odžejaš.

Pomagaj nam, da bi se v postnem času
znali odpovedovati stvarem in navadam,
ki nas oddaljujejo od tvojega izvira.
Da bi znali ceniti ljudi, s katerimi živimo,
in dobrine, ki jih imamo.
Da bi znali svojo odpoved darovati za vse,
ki trpijo zaradi nesreč, bolezni, nasilja in revščine.

Jezus, ti si v puščavi izbral težjo pot.
V postnem času nam nakloni milost,
da svojo pot življenja usmerimo k tebi.

smjesko kriza :love:


14 tra 2011 21:12
Profil Pošalji e-mail
Prikaži postove “stare”:  Redanje  
Započni novu temu Odgovori  [ 3 post(ov)a ] 


Online

Trenutno korisnika/ca: / i 0 gostiju.


Ne možeš započinjati nove teme.
Ne možeš odgovarati na postove.
Ne možeš uređivati svoje postove.
Ne možeš izbrisati svoje postove.
Ne možeš postati privitke.

Forum(o)Bir:  
cron