Sada je: 26 ožu 2019 18:35.





Započni novu temu Odgovori  [ 49 post(ov)a ]  Stranica 1, 2, 3, 4, 5  Sljedeća
 SV. Terezija Deteta Jezusa 
Autor/ica Poruka
VIP član
Avatar

Pridružen/a: 09 ožu 2009 20:53
Postovi: 2013
Spol: žensko
Post SV. Terezija Deteta Jezusa
Terezija Deteta Jezusa

slika

Terezija seje rodila 2. januarja 1873 v severnofrancoskem mestecu Alençonu kot deveti otrok zakoncev Ludovika Jožefa Stanislava Martina in Marije Azélije Guérin. Oče se je v Strassburgu izučil za urarja in draguljarja, mati pa je bila izučena v umetnem čipkarstvu. V premožni družini si je zlasti mati želela veliko otrok. Prva dva dečka sta umrla kmalu po porodu in tudi dve hčerki za njima sta umrli v zgodnji mladosti.
Za zakonca, ki sta se odlikovala po močni, živi veri in iskreni pobožnosti, je bila to huda preskušnja. Rodilo se jima je še pet hčera, ki pa so vse šle v samostan: štiri h karmeličankam in ena k salezijankam. Zadnja in najmlajša je bila Terezija; slabotno že od rojstva je le skrbna materina nega rešila smrti. Bilo ji je šele štiri leta, ko ji je 28. avgusta 1877 umrla mati. A materini vzgojni vplivi so se ji vtisnili za vse življenje. Ovdoveli oče se je s hčerami preselil 16. novembra 1877 v severneje ležeče mesto Lisieux, kjer je živel njihov stric, lekarnar Isidore Guerin s svojo družino. Stric in njegova žena sta veliko pomagala pri vzgoji otrok. V Lisieuxu je družina lepo in srečno živela, v njej je vladal duh molitve, kreposti in medsebojne ljubezni. Stanovali so zase v vili ťLes BuissonetsŤ bolj zunaj mesta. Tu je živela Terezija do vstopa v samostan karmeličank, všolo pa je hodila v zavod k benediktinkam od 3. oktobra 1881. V šolo sta hodili skupaj s sestro Celino, ki je bila po rojstvu tik pred njo. Učila se je pridno in tudi ročna dela je rada opravljala. Bilo ji je deset let, ko je 25. marca 1883 hudo zbolela; zdravje se ji je proti pričakovanju vrnilo, ko so njene sestre molile pred Marijinim kipom. Bilo je to o binkoštih istega leta. Pozneje je Terezija sama pripovedovala, da jo je ozdravil nasmeh božje Matere.
Z očetom je hodila vsako jutro k maši v Marijino kapelo v katedrali. Razvijala se je v dekle, a je odklanjala vse stike z mladim svetom. Nekaj časa jo je mučila tankovestnost od katere je bila ozdravljena v oktobru leta 1886. V tem času je dozorel v njej sklep, da bo šla v samostan.
Ko je njena najstarejša sestra Pavlina stopila v Lisieuxu v karmeličanski samostan, bi bila tudi Terezija rada šla z njo. Oče ji je o binkoštih 1887 velikodušno, čeprav s težkim srcem dovolil, da tudi ona gre v samostan. Bilo ji je šele petnajst let in ker je bila za tako strogi red premlada, ji je bila prošnja odklonjena. Obrnila se je na nadškofa Hugonina v Bayeuxu, naj posreduje zanjo, vendar brez uspeha. Z očetom in sestro Celino se je pridružila skupini romarjev v Rim. Pri sprejemu romarjev je prosila papeža Leona XIII. za spregled, ta pa jo je napotil na domače cerkvene predstojnike in ji svetoval, naj se obrne na Boga samega. 28. decembra izve, da ji je škof Hugonin dovolil vstop v samostan, samostanska prednica pa je zaradi hude zime preložila njen vstop do konca posta. 9. maja 1888 se je Terezija odpovedala svetu in vstopila v Karmel v Lisieuxu.
Čeprav je bila Terezija zelo mlada in je tudi zaradi svoje nežne vzgoje potrebovala prisrčnosti, v samostanu niso ravno najlepše ravnali z njo. Ko je šlo za to, ali bo preoblečena in pripuščena k redovnim zaobljubam, je več redovnic glasovalo proti njej. Do smrti je ostala v noviciatu, čeprav bi jo bili po pravilih že tri leta po zaobljubah mogli vzeti iz njega. Vodila je v njem novinke, a ni imela naslova voditeljice. Prav zaradi tega je prvih pet let trpela dušno in telesno in se čutila osamljeno. Hkrati je kljub pomirjajočim zagotovilom dušnega voditelja morala premagati tudi občutek duhovne suše in samote.Toda Terezija je s ponižno pokorščino in čedalje večjo ljubeznijo do Boga vse voljno sprejemala in nosila. Trpljenje je sprejemala s čisto nadnaravnim veseljem, čeprav jo je zaradi rahločutne duše vsako trpljenje še bolj trlo. Dve leti po vstopu v samostan jo je hudo prizadela novica, da se je očetu zaradi kapi omračil um. Verjetno je prav zato svojemu redovnemu imenu Deteta Jezusa dodala še pristavek ťod svetega obličjaŤ.
V januarju 1895 je začela Terezija na ukaz svoje rodne sestre in prednice samostana pisati spomine iz otroških let. Naslednje leto je že izročila prednici rokopis svojih zapiskov in spominov na otroštvo, ki so nam ohranjeni v osmih poglavjih Povesti duše, knjige, ki je bila 20 let po Terezijini smrti prevedena v 35 jezikov.
V noči pred velikim petkom 1896 je Terezija doživela napad kašlja, pri katerem je bruhnila kri in se zavedla krute resničnosti, da ima jetiko. Od 6. aprila 1896 dalje njene rodne sestre zbirajo in zapisujejo vse Terezijine besede in izjave, Terezija pa nadaljuje s pisanjem svojih spominov. Dne 8. julija se ji je bolezen tako poslabšala, da je morala iti v samostanko bolniško sobo. 19. avgusta je dobila sveto popotnico in 30. septembra 1897 je umrla s pogledom na razpelo, ki ga je držala v rokah. Njene zadnje besede so bile:Moj Bog, ljubim te ...
V 24 letih svojega življenja nepoznana, je po smrti nenadoma spregovorila s Povestjo duše vsemu svetu in ves svet je razumel poslanstvo preproste karmeličanke iz Lisieuxa. Že leta 1923 je bila razglašena za blaženo in leta 1925 za svetnico. Terezija Deteta Jezusa, svetnica Francije, je postala svetnica in zavetnica vsega sveta.
Sveta Terezija Deteta Jezusa je zgled, kako je mogoče doseči največno popolnost v kreposti ljubezni, brez izrednega mrtvičenja samega sebe, brez izrednih darov milosti, brez velikih del. Njej je pomenila svetost posvetitev vsakdanjega življenja z ljubeznijo. To svetost pa lahko dosežemo povsod: na cesti, v tovarni, v pisarni, podjetju, v družini, v samostanu. Terezija je postala s svojim zgledom oznanjevavka svetosti, ki jo lahko dosežejo vsi ljudje, vsak v svojem poklicu, v svojem vsakdanjem življenju. Kot učiteljica duhovne ljubezni se uvršča med največje cerkvene učitelje.

Njene duhovne ljubezni pa s smrtjo ni bilo konec. Svojo ljubezen je hotela razdajati tudi po smrti: ťVideli boste, da bom po smrti sipala vrtnice na zemljo.Ť S tem je mislila na milosti, ki jih je hotela iz ljubezni ljudem izprositi od Boga.

Sveto Terezijo Deteta Jezusa upodabljajo kot karmeličansko redovnico v rjavi obleki, belem plašču in črni tančici, s križem in cvetjem v naročju, ki ga sipa na zemljo, kot je obljubila malo pred smrjo.
Povzeto po Leto svetnikov IV


01 lis 2009 05:03
Profil Pošalji e-mail
VIP član
Avatar

Pridružen/a: 11 lis 2009 17:52
Postovi: 4985
Post Re: SV. Terezija Deteta Jezusa
slika Molitev za duhovnike!

smjesko kriza Jezus, večni Veliki duhovnik,
ohrani svoje duhovnike
v zavetju svojega presvetega Srca,
da jim nihče ne bo mogel škodovati.

Ohrani neomadeževane njihove maziljene roke,
ki se vsak dan dotikajo tvojega presvetega Telesa.
Ohrani čiste njihove ustnice,
ki jih je pordečila tvoja dragocena kri.

Ohrani čisto in sveto njihovo srce,
ki je zapečateno z vzvišenim znamenjem
tvojega slavnega duhovništva.
Naj rastejo v ljubezni in zvestobi do tebe!
Obvaruj jih vsega posvetnega!

Daj jim, skupaj z oblastjo spreminjat kruh in vino,
tudi moč spreminjati srca.
Blagoslovi njihovo delo z obilnimi sadovi
in podeli jim nekoč krono večnega življenja.
Amen.
sv. Terezija Deteta Jezusa
smjesko moli_2



13 lis 2009 12:54
Profil Pošalji e-mail
VIP član
Avatar

Pridružen/a: 11 lis 2009 17:52
Postovi: 4985
Post Re: SV. Terezija Deteta Jezusa
slika <3 <3 <3 slika

smjesko kriza Moj Bog, ljubim Te! :love:


25 lis 2009 08:33
Profil Pošalji e-mail
VIP član
Avatar

Pridružen/a: 11 lis 2009 17:52
Postovi: 4985
Post Re: SV. Terezija Deteta Jezusa


31 lis 2009 09:49
Profil Pošalji e-mail
VIP član
Avatar

Pridružen/a: 11 lis 2009 17:52
Postovi: 4985
Post Re: SV. Terezija Deteta Jezusa
slikaslika


" Kako je lepa naša vera! Namesto, da nam stiska srca, kot to misli svet, jih vera vzdigne in nauči ljubiti; ljubiti s skoraj neskončno ljubeznijo, saj se ta mora nadaljevati tudi po koncu tega življenja. "
sv. Terezija Deteta Jezusa




Zadnja izmjena: marta; 07 stu 2009 12:37; ukupno mijenjano 3 put/a.

07 stu 2009 11:38
Profil Pošalji e-mail
VIP član
Avatar

Pridružen/a: 11 lis 2009 17:52
Postovi: 4985
Post Re: SV. Terezija Deteta Jezusa

Terezija Deteta Jezusa (iz Lisieuxa), cerkvena učiteljica


Je zavetnica: Francije, misijonov, karmeličank
»Mala Terezija«, tako imenujemo veliko redovnico Terezijo iz Lisieuxa. Vzdevek »mala« je dobila, da bi jo razlikovali od redovne reformatorke Terezije Avilske.
Terezija se je rodila 2. januarja 1873 v severnofrancoskem mestecu Alençon kot deveti otrok zakoncev Ludvika Jožefa Stanislava Martina in Marije Cecilije Guérin. Oče se je izučil za urarja in draguljarja, mati pa je bila izučena v umetnem čipkarstvu. V premožni družini si je zlasti mati želela veliko otrok. Prva dva dečka sta umrla kmalu po porodu in tudi dve hčerki za njima sta umrli v zgodnji mladosti. Za zakonca, ki sta se odlikovala po močni, živi veri in iskreni pobožnosti, je bila to huda preizkušnja. Rodilo se jima je še pet hčera, ki pa so vse šle v samostan: štiri h karmeličankam in ena k vizitantkam. Zadnja in najmlajša je bila Terezija (krstno ime Marija Frančiška Terezija); slabotno že od rojstva je le skrbna materina nega rešila smrti. Bilo ji je šele štiri leta, ko ji je 28. avgusta 1877 umrla mati. A materini vzgojni vplivi so ji pustili pečat za vse življenje. Tudi oče je imel pri vzgoji aktivno vlogo in ji bil za zgled v ljubezni do Boga. Sama o njem pričuje takole: »Dovolj mi je bilo videti očeta pri molitvi, da bi videla, kako molijo svetniki.«
Ovdoveli oče se kmalu po materini smrti preseli v severnejše ležeče mesto Liseux. Tam je družina lepo in srečno živela, njihov vsakdan je prežemal duh molitve, kreposti in medsebojne ljubezni. Terezija je v Liseuxu živela do vstopa v samostan karmeličank, v šolo pa je hodila v zavod k benediktinkam. Ko ji je bilo deset let, je ob binkoštih hudo zbolela; zdravje se ji je proti pričakovanju vrnilo, ko so njene sestre molile pred Marijinim kipom. Pozneje je Terezija pripovedovala, da jo je ozdravil nasmeh božje Matere.
Leta 1884 je prejela prvo sveto obhajilo in Gospodu izročila svoje življenje v prošnji, »naj ji vzame svobodo«, da bo »eno z božjo močjo«. Pozneje je o tem dnevu zapisala: »Že davno prej sta Jezus in mala Terezija drug drugega poznala in razumela. Tiste dni pa najino srečanje ni bilo več bežen, razumevajoč pogled, ampak dušno zbližanje. Nisva bila več dva; Terezija je izginila, kakor izgine kaplja v morju. Preostal je samo še Jezus ter mi postal duhovnik in kralj.« Istega leta je prejela tudi birmo - dogodek, na katerega se je, kot je zapisala sama, pripravljala z radostjo v pričakovanju obljubljenega Tolažnika.
Ko je njena starejša sestra Pavlina v Liseuxu vstopila v samostan, je tudi v Tereziji dozorel notranji klic, da bi se pridružila redu bosonogih karmeličank. Tako je Terezija pri rosnih petnajstih letih, ob binkoštih, ko sta se vračala z večernic, očetu zaupala svojo željo, da bi postala karmeličanka, in oče ji je velikodušno - čeprav s težkim srcem - dovolil. Toda o tem niso hoteli nič slišati ne karmeličanke ne lokalni škof, saj je bila Terezija še premlada za vstop v tako oster red. Nekaj mesecev pozneje se je z očetom in sestro Celino odpravila v Rim na romanje ob duhovniškem jubileju papeža Leona XIII. Tam je na javnem sprejemu, ko je prišla vrsta nanjo, da poklekne k papeževemu blagoslovu, pogumno prekršila zapovedano molčečnost in zaprosila papeža, naj ji »svojemu jubileju na čast dovoli pri petnajstih letih vstopiti med karmeličanke«. Leona je njen nastop močno prevzel, vendar je vseeno podprl odločitev njenih nadrejenih. Ob koncu leta je vendarle dobila privoljenje in 9. aprila 1888 se je Terezija Martin odpovedala svetu in pristopila h karmeličankam v Lisieuxu.
Poslej je bil njen dnevni red naslednji: šest ur in pol ji je bilo odmerjeno za molitev v koru in premišljevanje, pet ur za ročno delo, dve uri za skupno razvedrilo in prav toliko časa za njene zasebne opravke, tričetrt ure za obed in večerjo ter šest do sedem ur za počitek. Čeprav je bila Terezija zelo mlada in je zaradi svoje nežne vzgoje potrebovala prisrčnost, sestre v samostanu v začetku niso lepo ravnale z njo; nihče je ni razumel. Dekle so imeli za domišljavo in ponosno in niso opazili, kako hude notranje boje je bojevala s seboj vsak dan. Prednica pa je z vsakodnevnimi poniževanji še dodatno oteževala njeno življenje. Prav zaradi tega je prvih pet let dušno in telesno trpela ter se počutila osamljeno, a je s ponižno pokorščino in čedalje večjo ljubeznijo do Boga zmogla to breme nositi z nadnaravnim veseljem.
8. septembra 1890 Mala Terezija poda svoje redovne zaobljube ter prosi Jezusa za mučeništvo srca in telesa za rešenje duš. Dve leti po vstopu jo hudo prizadene novica, da se je očetu zaradi kapi omračil um in je moral iti v zdravilišče. Po letih očetovega trpljenja jo njegova smrt zelo stre. A vendar Terezija zapiše, da so bila ta leta očetovega trpljenja zanjo najstrašnejša in hkrati najdražja in jih ne bi zamenjala niti za največja zamaknjenja. Po očetovi smrti istega leta, po mnogih težavah, vstopi v red še njena starejša sestra Celine.
V noči pred velikim petkom 1896, leto pred njeno smrtjo, se za Terezijo začenja pravi križev pot. Doživi prve bolezenske znake tuberkuloze in začnejo jo obhajati strašne skušnjave proti veri in upanju; te so jo poslej mučile vse do smrti. V teh skušnjavah je tožila: »To že ni več samo koprena, ampak stena, ki se dviga do neba in mi nebesa popolnoma zakriva.« A še tedaj je z nedoumljivo potrpežljivostjo nosila vse križe, se jih veselila in se Bogu zanje zahvaljevala, saj je vedela, da ima Jezus najlepše namene z njo. Govorila je: »V vsem, pa naj pride karkoli že, vidim dobrohotno roko svojega Zveličarja.« Ko jo je zadela druga bridkost, je zapisala: »To trpljenje je nežna pozornost Gospoda, ko bi od nas rad dobil darilo. Roke nam izteguje, da bi od nas prejel ljubezen, dokazano v trpljenju in bojih.« V njej se naseljujeta moč in krepost, ki vejeta iz popolne vdanosti iz ljubezni in upanju, ki živi samo iz vere. Vse to pa se Tereziji ne dogaja v sijaju bliskovitih razodetij, marveč v temni noči vere, celo take vere, ki mora iti skozi najhujše preizkušnje. V sredini avgusta prejme bolniško maziljenje ter 30. septembra 1897, stara komaj štiriindvajset let, umre s pogledom na razpelo, ki ga je držala v rokah.

Njene zadnje besede so bile:
» Moj Bog, ljubim te … «

Terezija je bila razglašena za blaženo leta 1923, leta 1925 za svetnico, papež Janez Pavel II. pa jo je leta 1997 razglasil za cerkveno učiteljico.

Terezija Deteta Jezusa je zgled, kako je mogoče doseči največjo popolnost v kreposti ljubezni, brez izrednega mrtvičenja samega sebe, brez izrednih darov milosti, brez velikih del. Njej je svetost pomenila posvetitev vsakdanjega življenja z ljubeznijo. Poklicana je bila za ljubezen. To svetost lahko dosežemo tudi mi, povsod: na cesti, v šoli, v družini, v službi, v samostanu … Terezija je s svojim zgledom postala oznanjevalka svetosti, ki jo lahko dosežejo vsi ljudje, vsak v svojem poklicu, v svojem vsakdanjem življenju.
Nad njenim grobom je zrasla in še danes stoji mogočna bazilika sv. Tereze v Lisieuxu, v katero prihaja na stotisoče romarjev. V njej je v stekleni krsti shranjeno nestrohnjeno truplo sv. Terezije.
Upodabljanje: Mala Terezija je skoraj vedno upodobljena v redovnem oblačilu karmeličank (rjava obleka, bel plašč). Pri sebi ima pogosto vrtnice, ker je pred smrtjo obljubila, da bo po smrti trosila vrtnice iz nebes. S Tem je mislila na milosti, ki jih je hotela iz ljubezni ljudem izprositi od Boga.

Odlomek iz njene avtobiografije:
»Dolgo sem se spraševala, zakaj Bog enega ljubi bolj kot drugega, zakaj ne prejemajo vse duše enakih milosti. Videla sem, kako je z izrednimi milostmi obsipal svetnike, ki so ga v življenju močno žalili, kot sveti Pavel, sveti Avguštin in jih takorekoč prisilil, da so sprejeli njegove milosti. Brala sem življenje svetnikov, ki jih je Gospod malone pestoval od zibelke do groba … Ob vsem tem sem se pa spraševala, zakaj na primer toliko poganov umre, še preden so slišali izgovoriti besedo Bog. V svoji dobroti mi je Jezus dal razumeti to skrivnost, ko je odprl pred menoj knjigo narave. Tu sem videla, kako so vse cvetlice, ki jih je on ustvaril, lepe. Spoznala sem pa tudi, da očarljivo barvana vrtnica in bela lilija nič ne prikrajšata majhne vijolice za njen prijeten vonj ali pa marjetice za njeno prikupno preprostost. Doumela sem, da bi narava zgubila svoj pomladni kras in bi travnikov ne krasile več cvetlice, ko bi vse hotele biti vrtnice.
Tako tudi v svetu duš, v Jezusovem vrtu. Ustvaril je velike svetnike, ki se lahko primerjajo z lilijami in vrtnicami, ustvaril pa je tudi druge, manjše, ki se morajo zadovoljiti s tem, da so marjetice ali pa vijolice - te naj razveseljujejo Božje oko, kadar bi se ozrlo k tlom. Popolnost je v tem, da izpolnimo njegovo voljo, da smo to, kar on hoče, da smo.
Doumela sem tudi, da se Gospodova ljubezen kaže enako v najbolj preprosti duši, ki se v ničemer ne ustavlja njegovi milosti, kot v najbolj vzvišeni.« …


" Kristus je moja ljubezen, on je celo moje življenje!"
Terezija Deteta Jezusa


07 stu 2009 12:12
Profil Pošalji e-mail
VIP član
Avatar

Pridružen/a: 11 lis 2009 17:52
Postovi: 4985
Post Re: SV. Terezija Deteta Jezusa



Kako je lepa naša vera! Namesto, da nam stiska srca, kot to misli svet, jih vera vzdigne in nauči ljubiti; ljubiti s skoraj neskončno ljubeznijo, saj se ta mora nadaljevati tudi po koncu tega življenja.

sv. Terezija Deteta Jezusa in Presvetega obličja


Zadnja izmjena: marta; 14 stu 2009 13:13; ukupno mijenjano 1 put/a.

14 stu 2009 00:42
Profil Pošalji e-mail
VIP član
Avatar

Pridružen/a: 11 lis 2009 17:52
Postovi: 4985
Post Re: SV. Terezija Deteta Jezusa
slikaslika

* 1. slika Cerkev sv. Terezije DJ na Kodeljevem, Ob Ljubljanici 36, vhod v cerkev pa je z ulice Jana Husa.
* 3. slika je Notranjost cerkve sv. Terezije na Kodeljevem v Ljubljani.



"Ne želim si nabirati zaslug za nebesa, želim delati samo za Tvojo ljubezen, z edinim ciljem, da razveselim Tebe, da tešim Tvoje presveto Srce in rešujem duše, ki Te bodo večno ljubile."

sv. Terezija Deteta jezusa in Presvetega obličja


14 stu 2009 13:07
Profil Pošalji e-mail
VIP član
Avatar

Pridružen/a: 11 lis 2009 17:52
Postovi: 4985
Post Re: SV. Terezija Deteta Jezusa
slika


" Ne bojte se reči Jezusu, da ga ljubite, tudi kadar tega ne občutite. To je sredstvo, da prisilite Jezusa, da vam pomaga, da vas nosi kot otročiča, ki je še preslaboten, da bi hodil. "

Misli sv. Terezije Deteta Jezusa in Presvetega obličja: smjesko kriza smjesko srce moli


22 stu 2009 15:44
Profil Pošalji e-mail
VIP član
Avatar

Pridružen/a: 11 lis 2009 17:52
Postovi: 4985
---------
Post Re: SV. Terezija Deteta Jezusa
slika

"Na srečo nisem iskala trpljenja, kajti če bi ga iskala sama, bi se bala, da ne bom imela potrpežljivosti ga prenesti. A ko pride po čisti volji dobrega Boga, tedaj mi On ne more odreči potrpežljivosti in potrebne milosti, da ga vzdržim."

Misli sv. Terezije Deteta Jezusa in Presvetega obličja


24 stu 2009 09:40
Profil Pošalji e-mail
Prikaži postove “stare”:  Redanje  
Započni novu temu Odgovori  [ 49 post(ov)a ]  Stranica 1, 2, 3, 4, 5  Sljedeća


Online

Trenutno korisnika/ca: / i 0 gostiju.


Ne možeš započinjati nove teme.
Ne možeš odgovarati na postove.
Ne možeš uređivati svoje postove.
Ne možeš izbrisati svoje postove.
Ne možeš postati privitke.

Forum(o)Bir:  
cron