Sada je: 16 lis 2018 02:32.





Započni novu temu Odgovori  [ 2 post(ov)a ] 
 VELIKI ŠMAREN - MARIJINO VNEBOVZETJE 
Autor/ica Poruka
VIP član
Avatar

Pridružen/a: 11 lis 2009 17:52
Postovi: 4970
Post VELIKI ŠMAREN - MARIJINO VNEBOVZETJE
VELIKI ŠMAREN - MARIJINO VNEBOVZETJE





Kristusovo vstajenje in vnebohod sta bila za Marijo veliki prelomnici. Od tedaj si je želela, da bi bila tudi ona čim prej tam, kjer je njen poveličani Sin. Želja se ji je izpolnila takoj po končanem zemeljskem življenju, ko je bila z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo.

Marijino vnebovzetje („veliki šmaren“, „velika maša“) je najstarejši Marijin praznik. V Jeruzalemu so že v 5. stoletju obhajali 15. avgusta spomin dneva, ko je Marija zaspala (Dormitio SS. Deiparae).





V 6. stoletju se je praznovanje razširilo po vsem Vzhodu. V Rimu so uvedli ta praznik v 7. stoletju z imenom Marijino rojstvo za nebesa (Natalitas BMV).

Vnebovzetje blažene Device Marije pa izhaja iz 8. stoletja. Že v 7. stoletju so praznik obhajali z vigilijo. Praznik je postal zelo priljubljen in so ga zato slovesno obhajali.

Šele 1. novembra 1950 pa je papež Pij XII. slovesno razglasil versko resnico, da je bila Marija „po končanem teku svojega zemeljskega življenja s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo.“

Apostolski sedež je 17. novembra 1984 potrdil sklep jugoslovanske škofovske konference, da odslej praznujemo kot zapovedan praznik poleg božiča, sv. Rešnjega telesa in krvi, vseh svetih tudi Marijino vnebovzetje.



Verska resnica o Marijinem vnebovzetju skuša s človeškimi besedami približati skrivnost Božjega delovanja.

Seveda so te besede vedno skromnejše in mnogo bolj omejene kot skrivnost, o kateri govorijo. Kdo bi mogel doumeti, kaj vse je obseženo v resnici o Marijinemu vnebovzetju? Tudi si ni mogoče prav predstavljati, kako in kje se je izvršilo to končno Marijino poveličanje in njena dopolnitev v nebeški slavi.

Sicer pa nas zanima bolj sporočilo praznika, saj smo namenjeni istemu cilju. Za to pa imamo na voljo bogat praznični hvalospev:



Danes slavimo vnebovzetje Marije, deviške Božje Matere,
ki je začetek in podoba poveličane Cerkve,
trdno upanje in tolažba potujočemu božjemu ljudstvu.
Nisi hotel, da bi v grobu trohnelo telo Žene,
ki je nosila Začetnika življenja
in je svetu rodila tvojega učlovečenega Sina,
našega Gospoda Jezusa Kristusa.



Marija je umrla, kakor umirajo vsi ljudje, a njeno telo ni strohnelo v grobu, ne čaka več vstajenja. Takoj po smrti jo je Jezus obudil in Marija je zaživela novo, lepše življenje po duši in telesu, ki traja vso večnost pri Sinu v nebesih.

To posmrtno „odlikovanje“ je Jezus skoraj moral dati svoji Materi. Po njegovih načrtih in željah ni bila niti trenutek pod izvirnim grehom - saj je bila brez njega spočeta - in zato tudi kazen za greh ni mogla pasti nanjo. Pa tudi sinovska ljubezen mu tega ni dovoljevala.

Kako naj pusti razpasti tisto telo, iz katerega se je oblikovalo njegovo lastno telo?

Marija pa ni bila tesno povezana z Jezusom samo v njegovi otroški dobi, ko ga je ob rojstvu vesela pokazala pastirjem, pozneje pa darovala in iskala v templju, temveč tudi v njegovem javnem življenju

V galilejski Kani je s svojo priprošnjo nagnila Jezusa, da je storil prvi čudež.

Zvesto je poslušala Sina, ko je govoril o Božjem kraljestvu in blagoroval tiste, ki poslušajo in ohranijo Njegovo njegovo.

Z Jezusom je bila tudi pri njegovi daritvi na križu. „Ko je Kristusa spočela“ pravi koncil, „rodila“, hranila, ga v templju darovala Očetu in ko je trpela skupaj s svojim na križu umirajočim, Sinom, je s pokorščino, vero, upanjem in gorečo ljubeznijo na popolnoma svojevrsten način sodelovala pri Odrešenikovem delu za obnovitev nadnaravnega življenja v dušah“ C 61).

Drugi vatikanski koncil pravi ob koncu konstitucije o Cerkvi, od koder je vzeta začetna misel hvalospeva: „Jezusova Mati je v nebesih že poveličana po telesu in po duši in je kot taka podoba in začetek Cerkve, ki naj bo v prihodnjem veku dovršena. Tako sveti tu na zemlji potujočemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan“ (C 68).

Marija je tista, ki je bila in ostane poleg Kristusa najbližja Bogu
in najbolj upodobljena po Kristusu.

Ta najvišja upodobljenost po Kristusu - tudi po njegovem poveličanju - ima za vse kristjane in končno za vse ljudi veljavo znamenja.

Tako globoko zedinjenje med njo in njenim Sinom ostane najvišji vzor izmed nas z Gospodom. Marijino vnebovzetje je poroštvo, da bodo Božji otroci poveličani tudi po telesu in se bo dvigalo k Bogu češčenje celotnega odrešenega človeštva.

To, kar se je zgodilo na Mariji, kaže vnaprej, kaj se bo zgodilo na nas vseh, na celotnem Kristusovem skrivnostnem telesu.

V Mariji se je v času že uresničilo tisto, kar naj se za nas vse uresniči ob koncu časov.

Marija je v svojem že sedaj dovršenem poveličanju podoba zmagoslavne Cerkve. V njeni osebi je na blaženi dan njenega vnebovzetja celotni nebeški Jeruzalem dobil v posest od očeta obljubljeno kraljestvo.

Tako vsi upamo na nebesa, na tisto dovršitev in dopolnitev, ki jo je Kristus dosegel s svojim vstajenjem, nam pa jo je obljubil postavil za cilj.

Marija je to končno dopolnitev že doživela, ker je verovala. Tudi mi smemo upati, da jo bomo doživeli, bomo božjo besedo poslušali in se po njej ravnali (prim. Lk11, 28).

Tako gre ob tem prazniku tudi za nas, za našo prihodnost. Marijino življenje in njeno poveličanje sta zgled za nas. Naše telo ni nekaj postranskega; dovršen in dopolnjen bo ves človek.
Večnega življenja ne bo deležna le naša duša, tudi telo bo vstalo in bo deležno nesmrtnosti; poveličano bo.

Kakšno bo, nam razlaga apostol Pavel: „So nebesna in zemeljska telesa. Toda drug je sijaj nebesnih, drug zemeljskih teles. Drug je sijaj sonca in drug sijaj lune, drug je sijaj zvezd. Pa še zvezde se od zvezde razlikujejo po sijaju. Taka je tudi z vstajenjem od mrtvih. Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti. Kar sejemo v nečasti, vstaja v slavi. Kar sejemo v slabosti, vstaja v moči. Sejemo zemeljsko telo vstaja duhovno telo“ (1 Kor 15, 40-44).

Naše poveličanje in naša nesmrtnost nista torej samo nekaj prihodnjega, temveč se vse začenja že v sedanjosti in na zemlji.

Temelje svoji večni blaženosti polagamo v zemeljskem življenju, hočemo biti deležni Kristusovega vstajenja in Marijine neumrljivosti, moramo tu in zdaj posnemati Marijo in živeti z Jezusom tako, kot je živela Ona.

Ko posnemamo Marijo, se bolj in bolj upodabljamo po Kristusu. Tako lahko tudi upamo, da bomo ob njegovem prihodu res njegovi in nas bo mogel izročiti Bogu in Očetu (prim. 1 Kor 15, 24).


slika


Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena ogrnjena s soncem in luna pod njenimi nogami,
na njeni glavi pa
venec dvanajstih zvezd.
/Apokalipsa - Razodetje 12:1/


Prav to pričakovanje nas mora spodbujati k večji vnemi za delo na tej zemlji, „kjer raste tisto telo nove človeške družine, ki že more dati nekak obris novega sveta“ (CS 39, 2).

Prav zato, ker verujemo v nebesa, tudi resno jemljemo svet in smo veseli, „ker moremo po zgledu Jezusa Kristusa, ki je opravljal rokodelska dela, vso zemeljsko dejavnost tako izvrševati, da človeška poklicna, družinska, znanstvena in tehnična prizadevanja povezujemo v življenjsko celoto skupaj z verskimi vrednotami, da se pod njihovim najvišjim usmerjanjem vse naravna na Božjo slavo“ (CS 43,1).



Če ne bi imeli upanja v vstajenje in v večno življenje, upanja, da bomo z Marijo v nebesa vzeto nekoč tudi mi deležni slave vstajenja, bi nas gotovo mučila brezupnost glede vsega, kar delamo.

Verovati v večno življenje pomeni upati, da ne bo nič od tega, kar storimo ali delamo, šlo v izgubo, temveč da „bomo vse odlične sadove narave in našega truda potem, ko smo jih v Gospodovem duhu in po Gospodovi volji razvijali na zemlji, znova našli toda očiščene vsega madeža, presvetljene in preobražene“ (CS 39, 3).



Ker upamo v nebesa, moramo verovati tudi v svet. Tu živimo, delamo, mislimo, pomagamo ljudem, ljubimo življenje in se trudimo da bi bilo čimbolj človeško in Božje. Vse to je dobro, tako dobro, da bo z nami moglo biti povzeto v večno življenje.
V Mariji, eni izmed nas, se je tako že zgodilo. In to je za nas velika obljuba: nismo določeni za smrt, temveč za življenje nismo določeni za uničenje, temveč za vstajenje.

V Mariji vidimo uresničen svoj sen o nesmrtnosti, o sreči in slavi brez konca. Marija je šla in prišla pred nami. Marijino vnebovzetje je praznik odrešenega človeštva, praznik življenja, ki je premagalo smrt.





smjesko kriza <3 smjesko rukuje


15 kol 2014 13:51
Profil Pošalji e-mail
VIP član
Avatar

Pridružen/a: 11 lis 2009 17:52
Postovi: 4970
---------
Post Re: VELIKI ŠMAREN - MARIJINO VNEBOVZETJE


Danes 15. avgusta 2015 slavimo vnebovzetje Marije, deviške Božje Matere,
ki je začetek in podoba poveličane Cerkve,
trdno upanje in tolažba potujočemu božjemu ljudstvu.
Nisi hotel, da bi v grobu trohnelo telo Žene,
ki je nosila Začetnika življenja
in je svetu rodila tvojega učlovečenega Sina,
našega Gospoda Jezusa Kristusa.






14 kol 2015 10:24
Profil Pošalji e-mail
Prikaži postove “stare”:  Redanje  
Započni novu temu Odgovori  [ 2 post(ov)a ] 


Online

Trenutno korisnika/ca: / i 0 gostiju.


Ne možeš započinjati nove teme.
Ne možeš odgovarati na postove.
Ne možeš uređivati svoje postove.
Ne možeš izbrisati svoje postove.
Ne možeš postati privitke.

Forum(o)Bir:  
cron